Antena: Zadeti na loteriji? Ja, prosim!

Dona: Pozdravljeni, dragi bralci! Ljudje smo veliki sanjači ter odlični domišljijski umetniki. Možgani nam dajejo možnost prihodnjih predstav ter dober vpogled v preteklost. In nikakor ne moremo iz svoje kože, da ne bi pretirano uporabljali pogojnikov.

Če bi to, če bo to, potem bo to in potem ne bo tega. Zveni znano? V šoli že od prvega letnika ponavljamo »If i won a lottery, i would...«, kar me je pripeljalo do poglobljenega razmišljanja o tem, kaj bi bilo, če bi zadela velikansko vsoto denarja. Kajti dandanes res ne moreš mimo takšnega razmišljanja, glede na to, kar se dogaja okoli nas. Dobitek na Lotu neustavljivo raste, nagradnih iger kar mrgoli, na radiu pa dobiš 10.000 evrov, če se oglasiš s preprostim stavkom, ki ga zahtevajo. In tako Dona cel dan čaka, da se ji bo sreča pokazala v računalniški loteriji, ko izbirajo poljubne telefonske številke, ne pa samo pri kockah. Kajti, če bi bilo potrebno za veliko gmoto denarja metati kocke, bi se, glede na mojo kockarsko srečo, hitro prijavila in si primetala denarčke. A žal čakam že celo leto, da me pokličejo, pa se do sedaj še vedno niso izkazali. Tako, da lahko samo sanjarim kaj bi imela in naredila.
Priznam, denarja ne bi dala dobrodelnim ustanovam, kot nekateri »cedijo samo med« iz ust o tem. Verjetno bi ga večino skrila na banko- seveda, sama pred sabo. Kajti občutek, da imaš polne žepe ni pri varčevanju denarja nikoli dober. Ta denar bi uporabila za svoje stanovanje ali pa hišo, ko bi prišel moj čas, da odletim iz gnezda. Potem bi si vsekakor privoščila kakšno potovanje več ter obdarila svoje najdražje in sebe, zaradi česa, pri žepnini, ki jo imam, pogosto ob praznikih shujša moja denarnica. Nekako ne morem mimo tega, da ljudem ne bi kupovala veliko daril, kjub pomanjkanju denarja, saj mi veselje ob pogledu na žareče oči, polne pričakovanja, izbriše denarne skrbi z obraza. Ja, žal sem človek, ki bi raje manj jedel, kot pa ne obdaroval.
No, mogoče pa mi bo Božiček prinesel kaj več sreče pri loteriji.

100jko: Loto!? Loto je nateg in ga jaz ne igram. Seveda pa se ne bi branil vseh teh milijončkov, ki bi jih lahko dobil. Vložil bi jih v zelo pametne stvari. Hitro bi odletel bi iz domačega gnezda (verjetno kar s privat letalom) in sebi ter mami kupil ogromni hiši. Šele potem bi začel razmišljati kako in kaj z denarjem. Skoraj prepričan sem, da bi pustil šolo, ker v njej nekako ne bi videl smisla. Pravzaprav v delu samem ne bi videl več smisla. Zakaj pa bi delal, če imam denarja dovolj zase in še za svoje otroke. Hja, ko drugič pomislim pa bi mogoče vseeno nekaj delal. Kaj ravno ne vem, toda samo lenarjenje celo življenje mi pa ne diši najbolj. Verjetno bi si omislil kakšen lokalček ali dva. Mogoče pa bi zgradil stanovanjski blokec v katerem bi naselil uboge študente, ki bi mi plačevali preveliko najemnino. Oh, kako bi bilo to super. Jooooj. Še na poker turnirje bi lahko hodil. Najboljši in najdražji turnirček na svetu ne bi bil več samo sanje ampak realnost. Kaj pa bi bilo odšteti 10.000 dolarjev ter nekaj dodatnih tisočakov za nastanitev v enem od znanih hotelov v Las Vegasu. Dona, tebe bi žal moral zapustiti. Ker, ko si tako mastno bogat ni moderno imeti punco/ženo, ki te ima dejansko rada. Lepše si je nabaviti kakšno super-duper lepo blondinko, ki bi bila s tabo izključno zaradi denarja. O otrocih sploh, da ne govorim, ker bi me verjetno sovražili. Oni bi bili doma in se učili za top svetovne šole medtem, ko bi jim pa jaz zapravljal dediščino. Seveda je ne bi zapravil cele, ker bi me prej pobralo. Uresničila bi se mi tudi ta želja. Verjetno ne bi umrl kot ubogi starec na zdravniški postelji. Verjetno ne bi trpel tisočih operacij in samo čakal dneve, ko bi se moje telo udalo. Ne, najverjetneje bi umrl na enem od svojih mnogih potovanj, kjer bi se enem revnem najstniku dopadla moja bleščeča rolex ura in, ker mu je jaz ne bi dal bi se mu prav tako dopadlo prerezati moj vrat ter mi šele potem vzeti njemu tako lepo uro. To bi bilo življenje. Ampak kot pravijo: »Če imaš srečo v ljubezni, je ne moreš imeti v drugih stvareh.« Tako, da jaz lahko o lotu in njegovih milijonih samo še sanjam. Prekleta bodi DONA!!!

Kmetija 3

Pa smo kalvarijo pripeljali do konca. Verjetno je ni revije, ki ne bi pisala o Kmetiji, verjetno je malo ljudi, ki ne bi govorili o Kmetiji in verjetno je ni Done, ki ne bi zagrizeno komentirala Kmetije. Ja vem, resničnostni šovi, pa naj bodo še tako zelo bizarni ali brez vezni, se hranijo z nami, radovednimi Slovenčki, ki obožujemo škandale, seks ter prepire.

Osamljeni jezdeci ali pa podrejeni kmetje so bili žvečilka za naša usta, lačna zločinov in obrekovanj. Sama Kmetija slavnih ne bi bila tako zanimiva, če ne bi bilo prisotnih toliko karakterjev, ki so bodli v oči eden drugemu.

Kipca za največjega »antipatičarja« bi podelila ravno Arturju. Namreč, dojela sem ga kot človeka, ki ves čas išče svoj prav ter živi za to, da bi kršil pravila. Zanj bi rekla, da je alkoholičarski narcis, ki vidi sebe in samo sebe. Kar me je šokiralo je seveda še novica, da se je poročil nekaj mesecev pred Kmetijo, kar kaže na to, da tudi njegov odnos do žensk ni kristalen. Zvestoba? Pravila? Ne, hvala.

Kot največjega »pozitivca« na kmetiji bi okitila debeluško Ines. Res, da se ni imela priložnosti izkazati v delu na kmetiji, pa vendar je na stvari gledala zelo navdušeno.

Osebnostno pa se mi je najbolj priljubila Aneta. Bila je tekmovalna, delavna in odkrita. Malo hujša različica Anete je tudi Salome- zopet ena mojih najljubših, in to ravno zaradi odkritosti.

Največja potuhnjenca pa sta bila seveda Goran ter Maja P. Dekle me je presenetilo z definicijo varanja, ko se je tako lupčkalo in objemalo z Goranom, ko pa je tako noro zaljubljena v svojega Makija. Medtem pa Goran, oče dveh otrok, ki je govoril pred oddajo koliko mu pomeni družina, nato pa na kmetiji priznal, da se je vmes zaljubil v Majo. Družinska sreča pa taka!

Mnogi so se zgražali nad vedenjem tekmovalcev, tako nad goloto kot tudi nad preklinjanjem. Že res, da je bilo vsega pretirano, pa vendar mislim, da cenzurirati takšnih stvari v današnjih časih ni potrebno. Mogoče bi na stvar gledala drugače, če bi imela male otroke, kaj pa vem. Preklinja se tako ali tako v šolah, na igriščih, na cesti. Glede golote pa tudi mislim, da je s tem Artur le iz sebe delal bedaka, ljudje pa so si o njem ustvarili še slabša mnenja. Golota ni nič slabega, tako ali tako nismo imeli kaj videti.

V Kmetiji me je najbolj jezil odnos do pravil oddaje ter odnos do dela, saj naj bi tovrsten šov prikazoval takratno delo ter življenje na kmetih. Glede na to, da so se tekmovalci ves čas vstajali prepozno, da včasih del okoli živali niso opravili ter da večina ni nič delala, bi morala televizija postaviti strožja pravila! Ker pa je bilo delo vir glavnih sporov, so nas, gledalce pustili jezne, kar je povzročilo podobne kletvice tudi pred televizorji.

Zmaga Arturja? Ne presenetljiva, brez vezna, zdolgočasena.

Kmetija slavnih 2

Stavim za kos tortice in kozarček tekile, da bo v dvoboju zmagal Artur Štern. Zakaj tako mnenje? Verjetno šesti čut. Drugače pa mi noben izmed finalistov ni všeč niti za drobtinico kruha.

Moja končna ocena celotne oddaje pride na vrsto uro po finalu.

Dragi Miklavž

Že prvi december je s seboj prinesel veliko, ne samo deljenje kondomov po šolah ter ozaveščanje mladih o aidsu, temveč tudi praznično norijo. Brez le-te se mi božični čas, ki prehaja v silvestrovo zdi še kar daleč. Ker pa moram vsak večer gledati božične filme, v revijah brati o izbiranju daril ter peki prazničnega peciva, me misli kar odnašajo v praznike in onemogočajo normalno funkcioniranje.

Čeprav je praznik sv. Nikolaja, bolj znan kot Miklavž, že v nedeljo, se mi zdi, da se nekako na njega ne oziramo, kot na ostala dva, ki z njim tvorita praznično trojico. Lahko bi rekla, da je nekakšna predjed, ki omogoča lažje čakanje na »taprava dva«. Mogoče ga jemljemo tako zaradi dveh stvari. Ker v času njegovega obdarovanja ni počitnic in zaradi daril, ki naj bi bila praviloma skromnejša kot Božičkova. Za Miklavža je značilno, da nam pri babicah prinese vrečo mandarin, nekaj zavitkov čokolade, mogoče še kakšno kuverto z evri.
Glede na to, da sem svoje celotno otroštvo posvetila lovljenju vseh treh decembrskih mož, pa danes še vedno pišem pisma vsem trem.

Kaj si torej želim? Dragi Miklavž, ko sem bila še mala, sem večer pred tvojim prihodom z babico molila (»Sveti Nikolaj, prinesi tudi meni kaj,…«), da slučajno ne bi pozabil name. Ker sem sedaj tvoja redna stranka, več ne rabim moliti, da boš našel mojo hišo, ker še vedno stoji tam, kjer je stala lani, pa predlani, pa predpredlani, pa predpredpredpredlani… Tako, da mi letos poleg mandarin prinesi še VOLJO za mamico, da mi bo čim prej zrihtala bodočo sobo!

p.s.: šibo mi pa letos na skrivaj prinesi, da me ne bodo doma spet zafrkavali.

Antena: Šola in prfoksi

Dona: Pozdravljeni, dragi bralci. Tudi danes bom uvod naredila jaz, kar sicer ni dogovorjeno, kot veste tisti, ki berete najino rubriko, vendar sem nekako primorana, saj ima 100jko ogromno dela v šoli. Koliko je to ogromno v primerjavi z mojo šolo, v to se ne bom spuščala. Kot se spodobi za pridno ženičko, si bom utrgala teh nekaj minut od vročičnega učenja ter besede nekako razporedila na papir.

Danes sva se odločila, da bova pisala o šoli ter strahu in trepetu te ustanove- profesorjih. Sama sem pridna učenka, zato mi šola ni nikoli predstavljala posebne ovire. Seveda so bili dnevi, ko sem se nervozno spraševala zakaj hudiča moramo reševati teste ter jo tiho preklela ob težkih, zaspanih jutrih, brez nujne črne kave. Nikoli pa nisem niti pomislila, da bi bilo življenje brez šole lepše. Namreč, ljudje potrebujemo nekaj obveznosti, saj bi se človek brez teh gonilnih sil, iz dneva v dan tako le navajal na lenarjenje, slaba vest pa bi počasi otopela. Lahko si predstavljate, kaj od današnje tehnologije, bi danes potem obstajalo! In kakšen bi bil razvoj sveta v naslednjih letih?

Dobro se spomnim zadnjega razreda v osnovni šoli, ko sem s spričevalom v roki mami povedala, da se počasi lahko poslovim od odličnih ocen, ker prihaja čas srednje šole, o kateri do takrat še nisem imela predstave. Pričakovala sem strožje učitelje, ki bodo prerastli iz prijateljskega »tovršica« v »gospa profesor«, sive lase, zgrbančene postave ostrih oči, ki zavidajo dijakom živahnost in najlepša leta. Predstavljala sem si strogost, vsakodnevno spanje za knjigami ter monotonost na hodnikih. Kar nemogoče je opisati presenečenja ob prvem, slavnem fazanjem vstopu v šolo. Ko sem se z vsakim koruznim storžem ter velikem F-ju na čelu poslavljala od svobodnega življenja, nato pa v šoli naletela na vesele, brezskrbne obraze.

Danes vam, kot učenka 3. letnika, lahko povem, da je srednja šola super. Ne le, da so učitelji zelo človeški in se ne skrivajo pred učenci za mrkimi obrazi, tudi šolski delavci so prijazni. Začudeni bi bili, ko bi med glavnim odmorom potrkali na vrata naše šole in si ogledali, kako velika gruča dijakov dela družbo knjižničarki, kako profesorji športne vzgoje igrajo pinkponk z učenci, in da ne omenim nogometnih tekem med dijaki in profesorji, ko se na šolskem igrišču v moštvo, stereotipno hudih, zamorjenih ljudi, postavijo profesorji športne vzgoje, hišnik, profesorji fizike, informatike ter matematike. Tudi z ocenami je veliko lažje, kot v osnovni šoli, saj te v primeru slabe ocene profesorji ne gledajo čudno ter ti zagrozijo, da bo zaključna ocena zaradi le-te nižja. Tu je ravno nasprotno, kot v osnovni šoli. Tam so te ob trojki začudeno gledali ter nenehno spraševali ter ti očitali, da si tako pokvaril končni uspeh.

Kakorkoli že, čas beži naprej in le še enkrat se obrnem, pa bom pristala na faksu, v svojem stanovanju ter znova našla nekaj pozitivnega v tamkajšnjih predavateljih. In poznalo se bo, če bo znanje še naprej povezano s toliko prijateljstvi in smehom med urami.

100jko: Kako bedno je že to, da ima pri naju vsaka zgodba dve plati. Osebno sem v šolo rad hodil, ker so bili tam prijatelji, veliko smeha in ostale zabavne reči. Toda šolskega sistema nikakor nisem imel rad. Že v osnovni šoli sem imel probleme. In točno vem zakaj! Nikoli nisem znal (tudi zadnje čase mi ravno ne uspeva) biti tiho. Vedno je bilo: »Marko! Ne odgovarjaj!«. No ja, tiho pa tudi ravno ne bom medtem, ko mi nekdo pametuje. S samim uspehom nisem imel, ne vem kakšnih, problemov. Bil sem prav dober učenec. Tudi odličen bi lahko bil, če ne bi imel najbolj leno rit, ki se nahaja na tem svetu. Smešno pa je to, da me je od vseh predmetov najbolj mučila slovenščina. Hehe, malo ironično glede na to, da zdaj redno pišem članke za časopis. Čeprav je osnovna šola trajala osem let, se mi zdi, da je bila veliko bolj dolgočasna kot gimnazija. Dona se je z vstopom v gimnazijo oddahnila, ko pa sem se jaz samo prijel za glavo. Najprej se mi je zdelo izjemno nesmiselno to, da so bile profesorice tako zadirčne, ko si jih poklical »TOVARŠICA«. Ja se opravičujem, ker mam za seboj 8 let navajanja na ta izraz in se ne morem v trenutku preklopiti na drugo besedo. Pa to ni bila edina stvar, ki me je motila (še zdaleč ne). Ena najbolj motečih stvari je bilo ocenjevanje. Svojo glavno oceno si dobil v prvem letniku in glede na to si bil obravnavan do konca svojega šolanja. Če si bil v prvem letniku odličen, je bila že prava umetnost biti dober v drugem. Zdelo se je kakor, da so nas profesorji kar popredalčkali v različne predale, v katere naj bi po njihovem mnenju spadali za vedno. Videl sem mnoge, ki so vložili veliko energije v to, da bi prišli v drug predal, a je le redko kateremu uspelo. Prav smešno je bilo prejeti eseje, ki smo jih pisali v šoli. Če si pisal prva dva eseja nezadostno ali zadostno, si seveda pisal naslednjih trideset prav tako slabo. Smešno je bilo videti, ko je sošolka, ki ni nikoli pisala eseja manj kot 4, dobila eno veliko enko (beri: šut, bat, kol ... ). Razlog je bil seveda očiten: eseja ni oddala ona temveč moj sošolec, ki ni imel ravno visokih ocen pri esejih. Logično je, da se sošolka verjetno ni toliko potrudila, kot bi se za sebe. Vem le to, da če bi ona oddala ta spis ne bi prejela enake ocene. Da o različnih diskriminacijah sploh ne govorimo. Nekateri profesorji imajo manj radi vse na –ić, spet drugi ne marajo nikogar, ki je doma s tam gor (beri: dijake s hribov – hribce). Bedno je bilo tudi videti, kako so nekateri razredi dobili ponudbe za izmenjavo s tujino, ko pa drugi o tem niso vedeli ničesar. Naključje, a ne? Stvar je takšna. Če se znaš lepo prilizovati in lepo držati jezik za zobmi, se ti ne bo tako slabo godilo. Hja no... nekateri so na ta način brez problemo končali šolo, drugi pa smo se znova in znova zaletavali z glavo v zid.

Mlade mamice

Biti mlada mamica- prekletstvo ali nebesa? Poglabljam se v temo, ki je že skoraj vsakodnevna, a hkrati tudi pereč problem, ki se pojavlja med mladimi.

Vsi imamo radi otroke, otroški smeh, debela lička in verjamem, da smo že vsi kdaj razmišljali o tem, kako bomo nekoč imeli družino, svojo hišo, prijaznega partnerja in služben avto. A dogaja se, da nam včasih sanje ne dovolijo izsanjati vsega do konca, ter nas prehitijo s šokantno novico, ki jo nato še vsaj eno leto vsi vlačijo po ustih. Zanositi, npr. pri mojih letih, je za mladino kar velik zalogaj, zlasti če zanosiš z nekom, ki je slučajno tvoj »one-night stand« ali pa nekdo s katerim si prihodnosti ne predstavljaš.

Prvi problemi, ki se pojavi, so dvomi o tem ali si otroka sploh želiš, ali ga boš znal vzgajati, ali boš imel sploh kaj časa zanj in seveda, kako povedati novico staršem in prijateljem? Raje si ne predstavljam situacijo, v kateri bi morala stopiti pred starše in jim povedati kaj takega. Prva reakcija je seveda velik šok, hkrati pa tudi jeza, mogoče razočaranje, zmeda. Zlasti zaradi starševske ljubezni ter skrbi, da bomo iz otroka v naslednjih mesecih morali prestopiti kar nekaj stopničk bližje k odraslosti in veliki odgovornosti.

Osebno sem mnenja, da ni mladih ( nekje do 22. leta), ki bi se zavedno odločili za otroka ter bi bili dovolj zreli za takšen korak. Ne mislim, da otrok ne bi dobival popolne ljubezni in vsega drugega kar potrebuje, le čustvena stabilnost ter zrelost za takšen podvig sta pod vprašajem. K sreči smo mladi prilagodljivi, tako da z izobraževanjem ne bi bilo večjih problemov ( že na primer študentski domovi imajo apartmaje za mlade študentske družine ter organizirano varstvo).

Če se postavim v vlogo mlade mamice, lahko rečem, da sem dovolj močen karakter, da bi uspešno dokončala srednjo šolo in faks, tudi družinski člani mislim, da bi mi z veseljem priskočili na pomoč z denarjem, prav tako pa bi se verjetno babice in prababice kar steple za varstvo dojenčka (naj omenim, da jih je v moji razširjeni družini malo več kot navadno).

Kaj naj povem za zaključek? Vsaka čas tistim, ki imajo »jajca«, da se podajo v kaj takega.

Diana

"In the arms of an Angel far away from here
From this dark, cold hotel room, and the endlessness that you fear
You are pulled from the wreckage of your silent reverie

In the arms of an Angel; may you find some comfort here."

You're in the arms of an Angel; may you find some comfort here.

Vse najboljše in najlepše.

Ali moški jočejo?

Ljudje- roboti nam niso všeč, kajne? Prav tako ne simpatiziramo s tistimi, ki so v družbi premočni tako, da jim nobena izmed stvari ne pride do živega, oz. svoja čustva tako dobro skrivajo, da se včasih vprašamo kdo ali kaj sploh so. In vedno znova se pojavlja podobno vprašanje tudi za moške: Ali moški sploh jočejo?

Večinoma ženske veljamo za bolj čustvene, za tiste, ki jočejo ob romantičnih filmih, dobrih knjigah ter lepih spominih, če ne drugega pa vsaj ob dnevnih in nočnih Always ali Carefree-jih. Lahko bi rekla, da je velik del žensk, skupaj z mano, tudi empatičnih, kar pomeni, da se z lahkoto vživimo v drugo osebo, v lik v filmu ali v knjigi. Včasih mi že samo zavedanje, da se mi dobro godi ali, da sem srečna s tem kar imam, v oči nariše solzo. Nekatere ženske pogosto jočejo tudi po doživetem orgazmu.

Na drugi strani pa, kako je z moškimi? Nekako se mi dozdeva, da se s staranjem vedno manj zadržujejo pri izkazovanju čustev. Da jih ganljive besede spravijo na kolena le po Abrahamovih preživetih letih. Pa pri mladih? Občutek imam, da se ob solzah moški počutijo ponižane ter osiromašene svojega lastnega ega, čeprav gledam na samo stvar kot nekaj »svetega«. Da mi moški joče v objemu, bi zame pomenilo, da mi popolnoma zaupa, da se razgali do zadnje kocine svojega telesa, skupaj z dušo vred.

Moški jočejo ob prijemu svoje prve novorojenke, ob rojstvu prvega vnučka, ob smrti najdražjih, ob tistih točkah, ko se zavejo, da bodo stvari od trenutka podane solze drugačne.

Ker sama ne morem dokončati razmišljanja brez posebnih raziskav, pozivam moške za komentarje. Ali moški jočete? Zakaj? Zakaj ne? Se vam zdi jokati za punco pod častjo?

Neron- prej polom kot slava pojočega Zrneca

V sredo smo si 3. in 4. letniki ogledali zloglasno gledališko predstavo Neron, v Ljubljani. Da, tako je! V Ljubljano nisem odšla samo na počitnice k 100jkotu, odšla sem tudi na predstavo, katere igralska zasedba je bila odlična. V glavnih vlogah so namreč nastopali Jurij Zrnec, Pia Zemljič ter Janez Hočevar. Mjuzikel naj bi bil eden najboljših, ne samo po pesmih, ki so jih peli, vendar tudi po vsebini, ki jo je spisal Andrej Rozman- Roza.

Pričakovala sem drugo Briljantino, na koncu pa dobila veliko več negativnih točk, kot stvari, ki bi jih lahko pohvalila.
Trajanje predstave je prva stvar, ki me je zmotila. Predstava je trajala 2 uri in 15 minut, kar je veliko preveč za tovrstni šov, pri katerem bi lahko vsaj tretjino prizorov črtali ven, saj niso bila ključna za zgodbo samo. Občasno se je zgodilo, da gledalci nismo ravno dojeli kaj se dogaja, oz. kaj nam hočejo povedati s prizorom.
Druga stvar je pretiran prikaz takratne razuzdanosti. Porno nastrojena predstava je po 1 uri trajanja dosegla tisto mejo, ko bi se morali ostati ter odtavati iz dvorane. Ne gre se za to, da je bila publika mlajša, gre za to, da je kamasutra na odru tudi za odrasle bila prehuda. Saj veste, da sama nimam problemov s, tako imenovanimi, tabu temami, torej pomeni, da je bilo tokrat res preveč. Orgije, ki so jih prikazovali na odru so bile absurdne. In, če so mislili, da bodo s tem pritegnili občinstvo so se zelo zmotili.
Sama igra Jurija Zrneca je bila po pričakovanjih. V igro je dal tisti del sebe, ki ga zastopa tudi med oddajo As ti tut not padu?! Uporabljal je podobne fore ter igral tako kot zna. In tako, kot ga lahko gledamo vsako nedeljo- torej, nič novega.
Nastop zbora mi je bil všeč, seveda, če odštejemo orgije, ki so jih izvajali. Dekleta so bila simpatična, poseben vtis pa so name naredili moški v korzetih, ki so v visokih petkah hodili zelo pohvalno. Zelo dobro so izpadli v prizoru pojedine, ko so plesali okoli mize, pri prizoru s tablami in hoji po scenski tribuni.
Od predstave sta mi v spominu najbolj ostala petje ter scena, ki je bila zelo zanimiva ter dobro zamišljena.

No, kaj pa vem. Osebno me je predstava razočarala... ali pa sem podzavestno pričakovala nekaj več.

Antena: seks

Donch: Pozdravljeni, dragi bralci. S 100jkom sva se dotaknila že marsikatere teme, jo obdelala, prežvečila, izpljunila med občinstvo ter nato nekako prebavila vaše kritike ali pa pohvale. A, zavedla sva se, da obstaja še ena tema, ki bi morala biti pod nujno na najinem prežvekovalskem seznamu in je že prav čudno, da o njej nisva še spregovorila veliko prej. O čem govorim? O naravnem pojavu, o nekakšnem nagonu, ki je bil še pred leti tabu tema, danes pa se o njem govori vedno več in vedno bolj v detajle. O eden in edinem: seksu.

Zakaj imamo ljudje toliko problemov z izražanjem o tako naravni stvari? Mogoče zato, ker pri seksu sprostimo vso domišljijo, ker se meje med človekom in živaljo nekoliko stanjšajo? Ker spontanost premaga uglajenost? Razlogov je verjetno ogromno, saj je v preteklosti veljajo nekakšno nenapisano pravilo, da kar se zgodi v spalnici, ostane v spalnici.
Tako moški, kot tudi ženske ljubimo seks. In bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo o njem začelo govoriti brez dlake na jeziku, v medijih, med prijatelji in nasploh v širši javnosti. Novinarjev, ki se ukvarjajo s tovrstnim dejanjem je vedno več, vsak naslednji pa se podaja v še podrobnejše detajle, ki jih je prejšnji izpustil. Zakaj pa ne? Če jemo, pijemo in spimo, potem tudi seksamo, in to brez kančka slabe vesti.
Kot ostali, tudi sama ljubim seks. V vseh letnih časih, ob nemogočih urah, v raznovrstnih pozicijah in na nenavadnih prostorih. Doživljam pa ga različno. Včasih je le nujno potrebna dejavnost, drugič pa dejanje ljubezni, ki jo čutim do partnerja. Včasih je nežen in ljubeč, spet drugič divji in strasten. In prav je tako. Mislim, da ni vedno tako, kot pišejo nekateri, da ženske hrepenimo po dolgi predigri, vrtničnih cvetovih, raztresenih po postelji, o šampanjcu, jagodah in smetani, o tisočero svečkah, ki dajejo sobi romantičen pridih ter o moških, katerih usta poosebljajo romantiko samo. Že res, lepo je in ženske smo romantične, po drugi strani pa si vseeno včasih zaželimo spontanih dejanj, hitrega seksa kar sredi kuhinjske mize, pomembnosti, ki ne dovoljuje niti popolne razgaljenosti. Želimo si, da seks pooseblja žensko dušo: nežnost, drugič divjo plat.
In kaj sledi po seksu? Pa naj bo nežen, s predigro ali brez, hiter in divji, po seksu se ženskam večinoma prileže crkljanje. Že res, da so znanstvene raziskave razložile, da se moškim dejansko res spi po seksu, medtem ko ženske postanemo hiperaktivne, pa mislim, da si vseeno lahko vzamejo nekaj minut za svojo drago. Osebno mi seks ni tisti »pravi seks«, če me na koncu Dragi ne objame v »žličko«, mi poljubi ramo, vrat, me boža po podlahti in mi nameni nekaj minut popolne pozornosti in lepih besed.

100jko: Oooo, kako lepo. Kaj pa sploh napisat o seksu? Mogoče bi lahko malo pokritiziral naše šolstvo, ki o seksu ne govori rado. Vem, včasih je bila ta tema tabu in se o njej ni govorilo, ampak zbudimo se in se počasi začnimo zavedati, da to več niso tisti časi. Po mojem bi morali v šoli bolj odprto govoriti o seksu, saj bi s tem najstniki dobili vse potrebne informacije, ki jih potrebujejo. Večina najstniških parov, ki se prvič spusti v seks o samem dejanju ne ve kaj veliko. Fantom so edini vir informacij filmi za odrasle, ki pa so kar daleč od tistega kar se zares dogaja v spalnici. Vedno mi je bilo smešno dejstvo, da si veliko nedolžnih žensk želi nedolžnega partnerja. Potem pa so taka dekleta nesrečna in jezna, ker njihov »prvič« ni bil to kar so pričakovale. Ja pa, lepo vas prosim. Ubogi revež se muči že s tem, ko poskuša najti luknjo, kako naj še pazi kaj vas boli in kaj vam ugaja. Ponavadi zna biti prvi spolni odnos ravno najbolj katastrofalen seks v celem življenju. A je to čudno? Saj nihče ne zna super kar v prvo. Ali pač?
Že nekaj časa me muči ena stvar. Veliko mlajših žensk je prej pripravljena seksati, kot pa karkoli drugega. Večini se zdi oralno zadovoljevanje nagravžno. Poznam celo primere, ki so se prvič (z roko) dotaknile moškega svinčnika šele po prvem spolnem odnosu. Jaz kot ženska ne bi nikoli pustil, da nekdo vtakne vame nekaj, kar je meni nagravžno že na dotik. Naj kdo reče kar hoče, ampak taka dekleta za to niso pripravljena in jih je v spolni odnos najverjetneje prepričal partner. A imamo v Sloveniji koga, ki bi se s mladimi ženskami pogovoril o teh zadevah? Starše? Večini je o teh stvareh nerodno govoriti s starši, pravzaprav bi večina raje delala napake, kot pa se pogovorila o možnih rešitvah.
Malo bi se dotaknil le še zaščite. Mislim, da so kondomi in tabletke postali nekaj čisto normalnega v življenju mladih. Edino kar me moti je to, da mladostniki uporabljajo zaščito le za to, da se zaščitijo pred nosečnostjo. O različnih spolnih boleznih nihče sploh ne razmišlja, mogoče se o temu premalo govori. Tudi tisti, ki dobijo kakšno bolezen se zelo potrudijo, da bi le to ohranili kot skrivnost. Ravno zadnjič je na televiziji starejša ženska rekla, da ima spolne odnose z več različnimi partnerji in da ona ne potrebuje kondomov, ker je v menopavzi in več ne more zanositi. V njenem glasu sploh ni bilo zaznati straha pred spolnimi boleznimi. Kako naj se mlajši zavedamo spolnih bolezni, če se pa še tisti starejši in bolj zreli s tem ne obremenjujejo? Težko, a ne?

Okoli riti v žep

Trenutna situacija je neznosna. V šoli ravno čakam na dve uri fizike, kar pomeni, da bom do pol treh uživala skupaj z mrzlo učilnico, monotonim govorjenjem, ubijalsko tišino ter v borbi sama s sabo, da ne zaspim.
Vsekakor pa ni to glavni razlog, za moje trenutno javljanje. Situacija je še neznosnejša, kot izgleda...

... časovni stroj nas je ponesel v čas srednjega veka. Hiša je obdana z obrambnimi jarki, do vhoda tako pridem lahko le okoli riti v žep, da bi govorili o kakšni naprednejši tehnologiji, kot je televizor, telefon, mogoče internet? Ne, hvala. Tega pa mi ne furamo v srednjem veku!

Izgleda, da sem bom med vikendom preselila kar k Markotu, saj je s slednjimi stvarmi res težko živeti. Delavce, ki pa me vsako jutro veselo pozdravljajo med kofetkanjem na mojem dvorišču, opozarjam, da že naredijo ta, nebigabilotreba, pločnik, ki je terjal veliko žrtev, med njimi tudi našo živo mejo.

Lp, ne-vesela Dona

Ne beži

»Ne beži. Ujel te bom!«

»Ne boš me.«

»Opozarjam te. Predaj se…«

In že sta tekla po rumenem klasju, v dolini, kjer reka naredi najlepše meandre, oriše otok ter se združi še z enim tokom. Sonce je pripekalo, kot da bi že bili avgusta, in vonj po pokošeni travi se je mešal z vonjem cvetoče akacije.

Zagrabil jo je za boke ter se zmagovito nasmehnil, ona pa se je hihitaje sesedla na travo. Zrl je v njene velike čokoladne oči ter se zgubljal v sočnosti dekliškega nasmeha. Premiki kotičkov ustnic, navdušeno govorjenje, blebetanje, šumenje… pomen besed se je izgubljal v opojnosti njene lepote. Ni se več mogel zadrževati. Z ustnicami je prekinil njeno govorjenje, pobožal njene svetle lase ter se zazrl v njene oči.

Tiho je legla na travo in se zagledala v mimoidoče oblake. V lase ji je pripel marjetico ter legel poleg nje. Nasmehnila se je in tiho vprašala: »Ljubiš me, kajne?«

Odgovor je zamrmral najprej le zase, nato pa dvignil pogled ter se igrivo nasmehnil. »Ujemi me in ugotovi.«

Zapodil se je nazaj v pšenično klasje ter zakričal »Ljubim te! Ljubim!«

Antena: Tehnologija

Donch: Pozdravljeni, dragi bralci! Naj vam opišem današnjo temo. Ko se zjutraj zbudim, pritisnem na gumb, priročnega, majhnega avtomatka, ta pa mi pripravi dišečo kavico, ki so jo včasih delale babice. Nato se oblečem in usedem na tople, usnjene, rdeče sedeže ter se odpeljem v šolo. Nekoč so hodili v šolo peš. V šoli vržem nekaj kovancev skozi luknjo, da mi avtomat skuha čaj ter naredi sendvič. Takšnega, kakršnega so včasih delale naše mame za zajtrk. Po pouku se uležem pred televizor, vklopim še računalnik, v ozadju igra radio, pogovarjam se po telefonu, na mizi pa zrem še v okvir, ki predvaja slike. Sama preživljam čas, ki ga je družina nekoč preživela skupaj. Dragi in drage moje- čas gre naprej in se razvija. In za vse to skrbi naša, ena in edina TEHNOLOGIJA.

Verjetno nam je vsem znano, da smo ženske z Venere, moški pa z Marsa. Kako ne, saj takšnega, in podobne reke, ljudje že dolgo vpletajo v naša življenja. Načini razmišljanja, aktivnosti, interesi in vrednote obeh spolov so tiste, ki med nami rišejo velike prepade. Ženske razumemo psihologijo žensk, moški pa psihologijo moških, in ravno zato se skupaj znajdemo tako dobro. Saj veste, tista privlačna skrivnostnost, ki je pri partnerju nikoli ne bomo razumeli.
Tako, kot so se Marsovi možje in Venerine žene vcepili v naše glave, tako še vedno tehnologija velja za moško področje. V veliki količini so seveda moški tisti »tehnični del« v družini, ki menjavajo žarnice, ki popravljajo omarice, obvladajo sestavo avtomobila, v minuti in pol sestavijo novo omaro ter, s prstom leve roke, z računalnika začarajo tisoč in eno možnost. Popolnoma se strinjam, da so moški veliko bolj domači s tehnologijo, kot ženske, vendar razlog ni v tem, da smo »glupe«, kot nekateri pravijo, temveč veliko večja moška angažiranost v takšne stvari. Da bi jaz sedela 5 ur pred računalnikom, da bi odtipkala »nevemkakšnostvar«? Ne, hvala. Pa vendar mislim, da ni res, da ne bi bile ženske zmožne takšnih stvari! Ravno nasprotno. V sodobnejšem času se razlike vidno manjšajo, preteklost in položaj žensk pa sta tako ali tako posledica takratne podreditve in manjvrednosti žensk v družini. Po mojem bi bila slika današnjega časa veliko bolj drugačna, če bi bili že od nekdaj enakopravni. Če ne drugega, bi bilo veliko več znanstvenic na svetu, kot jih je sedaj.
In kakšna je prihodnost tehnologije, ki se iz leta v leto dramatično razvija? V mislih imam še enkrat toliko robotizacije, ki jo uporabljamo sedaj, ter življenja še bolj poenostavljena s stvarmi prinesene h kavču. Čakajo nas še hitrejša potovanja, veliko več medsebojnih odnosov preko tipkovnic, verjetno usmeritev v drugačne poklice. Mogoče si bodo izmislili še net-sex! Nikoli ne veš…

100jko: Najprej naj takoj povem, da ne mislim, da so VSE ženske »glupe« kar se tiče tehnologije. Verjetno obstaja kar veliko žensk na svetu, ki vedo veliko o tem področju. Žal pa nobene ne poznam. :D Vsi vemo, da si je lažje zapomniti neumne stvari. Jaz sem na primer človek, ki zelo hitro (včasih prehitro) presodi človekovo znanje glede določene stvari. Priznam pa, da ko slišim izjave kot so: »Emmm 100jko kaj pa so XP-ji?« in »Meni je nekdo prestavil internet na računalniku in ga zdaj ni več...« vem, da se človeku ne izplača razlagati o tehnoloških zadevah. Ampak dajte no! Kako si lahko kdorkoli (ki ni z eno nogo v grobu) privošči, da ne ve kaj so windowsi in podobne zadeve? Iz leta v leto smo bolj odvisni od tehnologije in ravno to je razlog, zakaj bi se morali ljudje potruditi in malo pozanimati o napredkih. Če to ne storite zaradi sebe, storite to zaradi svoje denarnice. Ljudje kot sem jaz in moji sošolci, vas bomo zaradi tega neznanja lepo finančno odrli. Včasih mi je prav smešno koliko denarja ljudje plačajo za najbolj preproste računalniške storitve. Če želite, da vam nekdo namesti operacijski sistem in internet, boste ponekod odšteli tudi po 100 eurov. Veste koliko tisoč eurov bi jaz do sedaj že porabil, če ne bi imel takšnega znanja, kot ga imam?! Roko na srce, mislim, da je kaj takšnega še čista osnova računalništva. Ali ste videli nove modele avtomobiliov? Usedeš se notri in že začne vse piskati in utripati. Za nekatere avte nudijo celo inštrukcije, da vas naučijo uporabljati vse njegove funkcije. Ali ste videli nove pralne stroje? Imajo več tipk kot moj računalnik! Nekdo bi lahko lepo živel samo od tega, da bi stare babice učil uporabljati nove pralne stroje in ostale domače naprave. Zadnjič sem videl oglas nekoga, ki nudi inštrukcije uporabe pametnih telefonov in notesnikov. Malo je manjkalo, da bi ga poklical in ga prosil za te inštrukcije uporabe telefona. Lepo vas prosim, no! Mogoče pa smo res ljudje tako leni, da se nam ne da nič narediti. Mislim, da bo svet kaj kmalu prisilil ne-tehnološke ljudi, da se malo potrudijo v tej smeri. Do takrat pa... hvala za vaš denar.

p.s.: Klik klik na tipkovnico za blondinke.

Tujec, ne zapiraj se

Iznenada, kakor otožna pesem ptice, ujete v stoletno kletko, izvila se je solza iz, kot robota, hladnega obraza. Ne, ni le on skrivnosti črna ptica, ni le on maska svoje postave. Razodel se je, pokazal svoja čustva. Na dan so privrele grenkobe daljne preteklosti, bolečin resnice, ki jih je v tihi temi skril za tremi vrati, s kovinskimi lisicami priklenil na obrabljen zid, z izklesanimi vpisi. Bil je on, takšen kakršen je, kakršnega ga je naredila črnina zaznamovane grenkobe. A robota hladnega izraza, skrivajoč prekletstvo, odplavila je prva mesečina, ko razkril se je pred mojim obličjem. Tujec, ne zapiraj se pred mano. Mano, ki te ljubim.

Vonj po čokoladi, vonj po Evropi

Z razredom smo bili, s strani poslanca J. Kacina, povabljeni v Bruselj, na ogled Evropskega parlamenta, da bi se kaj več naučili o samem delovanju Evropske unije ter parlamenta samega. Da pa ne bi Bruselj bil le ena od prestolnic EU, smo si ga ogledali še obširneje in se soočili še z drugimi značilnostmi, ki jih ponuja Belgija.

Belgija je znana po kipu dečka, ki lula "manneken pis".

Kot tudi druge turiste, nas je zajela Waffle-manija, saj je Belgija znana po odlični čokoladi ter vafljih.

Atomium

Ogled belgijskih Benetk- mesta Brugge